Ob tebi se odzivam.
Ne morem si pomagati.
Včasih je boleče,
spet drugič vznemirljivo.
To me dela živo.
Vsi delčki stalno prisotni.
Seciram prepolni frontalni korteks.
Hvala Bogu za demenco,
ki jo v sebi nosim.
Če bi vedela vse,
bi se mi zmešalo.
Čeprav poskušam razumeti,
me bo čustveno sito do konca prignalo.
Rajši zgarana kot zaspana.
Ne morem spati.
Niti pod zvezdami ne nad oblaki
saj stanovanjski kredit je potrebno odplačati.
Vse kaotično. V meni mir.
Osnovno preživetje me vodi v dir.
Ni razloga za vznemirjanje.
Ob tebi se odzivam.
Prepolna kot atomska bomba.
Prazna kot jama brez podna.
Lebdenje sredi življenja.
Ni od pomladi, ne od ljubezni.
Ravno v malodušju se skriva resnica.
Tako polna, iskriva ,brez borbe,
to je njena pravica.
Trideset let je hotela le biti.
Zdaj je, a družba pravi,
da ranljivost je potrebno skriti.
Nič več pustnih mask čez celo leto,
le za pusta še, da bolj življenje je veselo.
Ni vzpenjanja, a tudi padcev ne,
so le preverjanja, če diha še.
Diha še.
Avtorica: Sara Schwarzmann
