Neverjetno potovanje.
Kot bi na lepem, vzrla svoje sanje.
Sanje, ki jih sanja moja duša,
jaz sem le njena ruša.
Ruša je ozelenela,
se v zeleno čez in čez je odela.
Postala gosta je obilna,
da bo za vse kreacije subtilna.
Tako kot toplota nas objame
tako mene vse na novo gane.
Me gane smeh in solza,
ki spomin prikliče, le toliko, da izvem,
da se me to, čisto nič ne tiče.
Mene, ta divji potoček, že kliče!
Se po drcu in strmcu bom spustila,
zraven kričala in pela in pila
vso življenjsko radost
v sebi prebudila in da ne pozabim,
hvaležno se bom, v morje izlila.
Modrina morja in širina neba
mi bosta v pomoč,
če se slučajno tipkovnica za-skoč.
Takrat dobila bom (po) moč.
Poslušala bom tako dolgo
dokler ne bom razumela,
da ruša v vsakem primeru obstaja,
pa če tudi se spreminja njena narava.
Lahko jo kopljejo, gnetejo, ravnajo, sekljajo, sejejo, žanjejo, orajo,
naj pade sneg,
korenine globoko se usedejo
In črpajo izvirni meh.
Avtorica: Sara Schwarzmann
